In božiček ji dela družbo!!!
Vesele praznike vsem skupaj! Ho ho ho!!!
ponedeljek, 22. december 2008
torek, 16. december 2008
petek, 12. december 2008
Naj bo leto 2009 dobro z vami!
Tole je članek, ki je bil objavljen v današnjem Delu in vam ga moram posredovati, ker je res odličen!
Sledi in sence
Sredi noči sem prejela sms-sporočilo: prijateljica Urša je rodila fantka. Do zgodnjega jutra 2. decembra je bil skrivnostni neznanec na poti od spočetja do rojstva in delal le senco kot težko pričakovani (so)potnik v Uršinem trebuhu. Od zdaj naprej bo avtor lastnih sledi. Kupila bom posebne barve za risanje s prsti, pobarvali bomo njegove drobne dlani in stopala in naredili odtise na papir. Za spomin velikosti in majhnosti na začetku njegove poti.
Vsak dan je potovanje. Kam, kako, zakaj, s kom in s čim? Je pot pomembnejša od cilja, namena? Včasih je na potovanju najvažnejša prtljaga, ki jo vzamemo s seboj. Brez česa v dnevu, ki je pred nami ne (z)moremo? So to denarnica, ključi, mobilni telefon, beležka? Ko zjutraj za hip postojimo na razpotju spominov in pozabe, se lahko odločimo za sledi ali sence: za ljudi in stvari, ki so nas zaznamovali v našem lastnem času in prostoru, ali za sence, navidezne igre svetlobe in teme.
Na in v sebi nosimo spomine, lepe in svetle, a tudi zamere in nezaceljene rane. Kaj vzeti s seboj le včasih, ob izbrani priložnosti, in kaj vedno nositi s seboj?
Čas pogosto zabriše ostre robove minulih dogodkov in naenkrat se zazremo v s tempero narisano risbo, katere spomin je zabrisan s širokimi potezami zelo mokrega čopiča. Tu in tam je bil kakšen detajl vendarle premočan in jasno izstopa iz razlitih barv. Je kot škrbina, čer, ki kot neprijetna nevarnost ovira pot skozi pastelne zapise. Skozi odpuščanje in pozabljanje.
Najlepše je na svoje poti vzeti imena in podobe ljubih ljudi, lepih stvari in trenutkov, ki nam tiho in iz ozadja pomagajo preživeti dan. Dvojina veselje množi in žalost deli.
Z obupom se včasih zavedem, da se preveč ukvarjam s slabimi spomini in strahovi, kaj mi bo prinesel dan in kako ga bom izmenjala z znanimi in neznanimi ljudmi. Zavedem se, da se ukvarjam s sencami, ki nimajo svoje lastne teže in so le odsevi sonca in lune na poti prek nebesnega svoda.
Vsako jutro moram pobožati svoje lepe in dobre spomine, imena ljudi in živali, naslove knjig in filmov, imena stvari, vonje in barve, ki so me osrečevali zato, ker so del svojega in mojega življenja potovali z menoj in jaz z njimi. Potem se s polnimi žepi dobrih obetov lažje in mirneje odpravim od doma.
Tako kot je treba pospravljati predale, police, omare in kleti, je treba včasih narediti inventuro svojih odnosov. Nekatere je treba, ker niso več živi, preseliti na pokopališče spominov, zato da naredimo prostor za ljudi in priložnosti, ki čakajo na nas in si nas želijo. Mi pa nanje nismo bili pozorni, saj smo tačas iz leve v desno dlan brez misli prelagali nekaj, kar je umrlo, se izpelo in kot okostnjak šklepetalo z nepomembnimi svarili in lažnimi strahovi.
Prazniki, začetek novega leta, dobre želje in obeti so priložnost, da pospravimo in uredimo svoje spomine in načrte. Lahko pa se jih seveda lotimo kadarkoli, ob povsem običajnem dnevu – in ga tako spremenimo v nekaj posebnega.
Stopinje v mivki, zlatem prahu iz vesolja, gaz v snegu, odeji iz belih metuljev, lepa misel in beseda, dotik, ki govori: so sledi, ki so preveč dragocene, da bi jih izbrisal čas in prekrila pozaba. Ni jih mogoče kupiti, lahko jih le ustvarimo in podarimo. Tako kot novo življenje.
Zame bo najlepše darilo, ko bo nekdo zjutraj, preden se bo od doma odpravil na pot, za lepši dan vzel s seboj tudi moje ime. •
Sonja Juvan
Sledi in sence
Sredi noči sem prejela sms-sporočilo: prijateljica Urša je rodila fantka. Do zgodnjega jutra 2. decembra je bil skrivnostni neznanec na poti od spočetja do rojstva in delal le senco kot težko pričakovani (so)potnik v Uršinem trebuhu. Od zdaj naprej bo avtor lastnih sledi. Kupila bom posebne barve za risanje s prsti, pobarvali bomo njegove drobne dlani in stopala in naredili odtise na papir. Za spomin velikosti in majhnosti na začetku njegove poti.
Vsak dan je potovanje. Kam, kako, zakaj, s kom in s čim? Je pot pomembnejša od cilja, namena? Včasih je na potovanju najvažnejša prtljaga, ki jo vzamemo s seboj. Brez česa v dnevu, ki je pred nami ne (z)moremo? So to denarnica, ključi, mobilni telefon, beležka? Ko zjutraj za hip postojimo na razpotju spominov in pozabe, se lahko odločimo za sledi ali sence: za ljudi in stvari, ki so nas zaznamovali v našem lastnem času in prostoru, ali za sence, navidezne igre svetlobe in teme.
Na in v sebi nosimo spomine, lepe in svetle, a tudi zamere in nezaceljene rane. Kaj vzeti s seboj le včasih, ob izbrani priložnosti, in kaj vedno nositi s seboj?
Čas pogosto zabriše ostre robove minulih dogodkov in naenkrat se zazremo v s tempero narisano risbo, katere spomin je zabrisan s širokimi potezami zelo mokrega čopiča. Tu in tam je bil kakšen detajl vendarle premočan in jasno izstopa iz razlitih barv. Je kot škrbina, čer, ki kot neprijetna nevarnost ovira pot skozi pastelne zapise. Skozi odpuščanje in pozabljanje.
Najlepše je na svoje poti vzeti imena in podobe ljubih ljudi, lepih stvari in trenutkov, ki nam tiho in iz ozadja pomagajo preživeti dan. Dvojina veselje množi in žalost deli.
Z obupom se včasih zavedem, da se preveč ukvarjam s slabimi spomini in strahovi, kaj mi bo prinesel dan in kako ga bom izmenjala z znanimi in neznanimi ljudmi. Zavedem se, da se ukvarjam s sencami, ki nimajo svoje lastne teže in so le odsevi sonca in lune na poti prek nebesnega svoda.
Vsako jutro moram pobožati svoje lepe in dobre spomine, imena ljudi in živali, naslove knjig in filmov, imena stvari, vonje in barve, ki so me osrečevali zato, ker so del svojega in mojega življenja potovali z menoj in jaz z njimi. Potem se s polnimi žepi dobrih obetov lažje in mirneje odpravim od doma.
Tako kot je treba pospravljati predale, police, omare in kleti, je treba včasih narediti inventuro svojih odnosov. Nekatere je treba, ker niso več živi, preseliti na pokopališče spominov, zato da naredimo prostor za ljudi in priložnosti, ki čakajo na nas in si nas želijo. Mi pa nanje nismo bili pozorni, saj smo tačas iz leve v desno dlan brez misli prelagali nekaj, kar je umrlo, se izpelo in kot okostnjak šklepetalo z nepomembnimi svarili in lažnimi strahovi.
Prazniki, začetek novega leta, dobre želje in obeti so priložnost, da pospravimo in uredimo svoje spomine in načrte. Lahko pa se jih seveda lotimo kadarkoli, ob povsem običajnem dnevu – in ga tako spremenimo v nekaj posebnega.
Stopinje v mivki, zlatem prahu iz vesolja, gaz v snegu, odeji iz belih metuljev, lepa misel in beseda, dotik, ki govori: so sledi, ki so preveč dragocene, da bi jih izbrisal čas in prekrila pozaba. Ni jih mogoče kupiti, lahko jih le ustvarimo in podarimo. Tako kot novo življenje.
Zame bo najlepše darilo, ko bo nekdo zjutraj, preden se bo od doma odpravil na pot, za lepši dan vzel s seboj tudi moje ime. •
Sonja Juvan
Naročite se na:
Objave (Atom)